Ginekološka endokrinologija

Anovulacija je stanje, pri katerem je ovulacija motena, kar pomeni, da jajčnik ne sprosti jajčne celice znotraj menstruacijskega ciklusa. Anovulacija je lahko fiziološka (v otroštvu in puberteti, med nosečnostjo in dojenjem, v perimenopavzi in menopavzi). V rodni dobi ženske je ovulacija ključnega pomena za normalno nihanje hormonov in zanositev. Najpogostejši vzrok motenj ovulacije je sindrom policističnih jajčnikov (PCOS). Anovulacijo lahko povzročijo tudi nepravilno delovanje ščitnice, previsoke ravni prolaktina, stres, previsoka oz. prenizka telesna teža ter prezgodnje popuščanje delovanja jajčnikov (prezgodnja menopavza).

PCOS je najpogostejša endokrinološka motnja pri ženskah v rodni dobi. Pogostost PCOS v slovenski populaciji je 1 primer na 10 žensk. PCOS je stanje neravnovesja ženskih in moških spolnih hormonov v telesu bolnice. Običajno jajčniki in nadledvične žleze proizvajajo določene količine moških in ženskih spolnih hormonov (estrogen in testosteron). Pri bolnicah s PCOS nastajajo napačne količine moškega spolnega hormona (testosterona) in te ženske imajo lahko nenormalne ravni tudi drugih hormonov, kot sta luteinizirajoči hormon (LH) in folikle stimulirajoči hormon (FSH), ki uravnavata ovulacijo in druge pomembne procese v telesu. Vse to vodi v motnje ovulacije, neredne mesečne krvavitve, povečanje telesne mase in motnje presnove.

Natančen vzrok PCOS ni znan. Ker se simptomi PCOS ponavljajo v družinah, je sindrom verjetno vsaj delno posledica spremembe ali mutacije v enem ali več genih.

Znanstveniki menijo, da bolezen najverjetneje nastane kot posledica kombinacije različnih vzrokov, vključno z genetskimi in okolijskimi dejavniki.

Bolezen vpliva na vsako žensko drugače. Bolnice s PCOS se spopadajo z reproduktivnimi (neplodnost, presežek moških spolnih hormonov), presnovnimi (inzulinska rezistenca, zmanjšana toleranca za glukozo, tveganje za srčno-žilne zaplete in sladkorno bolezen tipa 2) in psihološkimi spremembami (povečana anksioznost, depresija in slabša kakovost življenja). Obstaja veliko različnih simptomov PCOS in niso enaki za vse – bolezen je pri različnih bolnicah različno izražena.

Najpogostejši simptomi vključujejo:

1. neredne in redke menstruacije (odsotne ovulacije),
2. hirzutizem (čezmerna poraščenost na mestih, kot sta brada in hrbet, posnema vzorce, ki jih pogosteje opazimo pri moških),
3. akne,
4. povečana telesna teža, nabiranje maščevja zlasti okoli trebuha.

Na splošno je pri bolnicah s PCOS bistveno večja pojavnost čezmerne telesne teže in debelosti. Mnogo bolnic razvije neodzivnost telesnih tkiv na hormon trebušne slinavke, ki uravnava količino sladkorja v krvi (inzulin). To stanje se imenuje inzulinska rezistenca in vodi v povišan krvni sladkor. Presežek testosterona, debelost in inzulinska rezistenca drug drugega spodbujajo, poslabšajo patofiziološke dogodke PCOS in so povezani s slabšim reproduktivnim, presnovnim in sociološkim delovanjem.

Poleg naštetega PCOS poveča tveganje za številna druga stanja, kot so polipi ali celo rak v maternični votlini (zaradi redkih menstruacij), sladkorna bolezen tip 2, depresija in anksioznost, motnje dihanja v spanju (apneja), visok krvni tlak, bolezni srca in ožilja, bolezni ščitnice.

Policistični jajčniki vsebujejo številne »ciste« – to so pravzaprav navadni folikli v velikosti do 8 mm, ki vsebujejo jajčne celice. Običajno se ena jajčna celica vsak mesec sprosti iz enega folikla in potuje v maternico. V jajcevodu lahko sreča semenčico, se oplodi, razvije v zarodek in se ugnezdi v maternici. Hormonsko neravnovesje pri PCOS mnogo ženskam preprečuje redno ovulacijo. Ker se jajčne celice ne sprostijo, se folikli zbirajo v jajčnikih in dajejo vtis številnih cist.

Na bolezen posumimo na podlagi vaših težav.

Za postavitev diagnoze PCOS morate izpolnjevati dva od treh naštetih kriterijev:

• neredni menstruacijski ciklus ali izostanki menstruacije,
• znaki povišanih ravni moških spolnih hormonov (poraščenost, akne, čezmerno izpadanje las, visoka raven testosterona v krvi),
• policistični videz jajčnikov na ultrazvočnem pregledu.

Nekateri simptomi PCOS so podobni tistim, ki jih povzročajo druge bolezni. Za natančno postavitev diagnoze so potrebni klinični pregled, ginekološki ultrazvok in laboratorijske preiskave krvi.

PCOS je kronična motnja. Ne poznamo zdravila, ki bi pozdravilo bolezen. S spremembami življenjskega sloga in nekaterimi zdravili oz. prehranskimi dodatki lahko bolezen obvladujemo, jo omilimo in izboljšamo njen potek.

Cilj zdravljenja bolezni je ureditev menstruacijskega ciklusa, preprečevanje nastanka raka na maternici, zdravljenje neplodnosti, odprava presežka moških spolnih hormonov ter zmanjšanje presnovnih nepravilnosti, ki vodijo v nastanek kroničnih bolezni.

Zdravljenje PCOS je odvisno od številnih dejavnikov. Ti vključujejo starost, resnost simptomov, splošno zdravstveno stanje in željo po zanositvi. Neodvisno od naštetih dejavnikov vsem bolnicam svetujemo zdrav življenjski slog z zdravo prehrano in redno telesno vadbo. Vsem bolnicam s čezmerno telesno težo svetujemo nadzorovano izgubo telesne teže. Zdrava prehrana in telesna dejavnost pomagata telesu učinkoviteje uporabljati inzulin, znižata raven glukoze v krvi in izboljšata kakovost življenja. Z izgubo telesne mase (vsaj za 10 odstotkov) se ​​pri nekaterih bolnicah vzpostavijo ovulacija in redne menstruacije.

Pri bolnicah, ki nameravajo zanositi, si pomagamo z zdravili za sprožitev ovulacije (letrozol, klomifen citrat). Če v treh menstruacijskih ciklusih ne dosežemo ovulacije, se lahko odločimo za metodo drugega izbora – laparoskopsko elektrokoagulacijo jajčnikov. Če smo še vedno neuspešni ali če obstajajo tudi moški vzroki neplodnosti, zdravljenje nadaljujemo s postopki OBMP.

Pri bolnicah, ki nosečnosti ne načrtujejo, lahko uporabimo kombinirano oz. progestagensko kontracepcijo ali maternični vložek. Kontracepcijske tablete pomagajo nadzorovati menstruacijske cikluse, znižajo raven testosterona in omilijo akne. Nekatera druga zdravila (antiandrogeni), ki jih predpiše endokrinolog, lahko omilijo rast dlak ali nastajanje aken.

Pogosto uporabljamo tudi zdravila za sladkorno bolezen, ki vodijo v zmanjšanje inzulinske rezistence (metformin). Z zmanjšano količino inzulina dosežemo nižjo raven testosterona, upočasnimo rast dlak in pri nekaterih bolnicah vzpostavimo ovulacije.

Za kirurško zdravljenje se odločimo, če so bolnice neodzivne na medikamentozno zdravljenje za vzpostavitev ovulacije. Poseg izvajamo laparoskopsko. S posebnim instrumentom naredimo nekaj lukenj v skorjo obeh jajčnikov (laparoskopska elektrokoagulacija jajčnikov – LEKO). S tem dosežemo padec moških spolnih hormonov in vzpostavimo ovulacije pri 50–60 odstotkih žensk.

PCOS je najpogostejši vzrok neplodnosti in se pogosto ugotovi takrat, ko ženska poskuša zanositi. Pri ženskah s PCOS hormonsko neravnovesje moti rast in sproščanje jajčnih celic iz jajčnikov (ovulacijo). Vendar prisotnost bolezni še ne pomeni, da bolnica ne more spontano zanositi in roditi zdravega otroka.

Nekatere ženske s sindromom policističnih jajčnikov ovulirajo redno, druge občasno, tretje pa redko ali nikoli. V večini primerov bolnice s PCOS potrebujejo zdravljenje neplodnosti in večina jih tudi zanosi. Že samo izguba telesne teže v kombinaciji z zdravim življenjskim slogom lahko vzpostavi ovulacije in omogoči zanositev.

Ker bolezen poveča tveganje za sladkorno bolezen in visok krvni tlak, se lahko v nosečnosti poveča tudi tveganje za nosečniško sladkorno bolezen in preeklampsijo. Bolnice imajo tudi povečano tveganje za spontani splav, prezgodnji porod ali porod s carskim rezom. Vzdrževanje zdravega življenjskega sloga in normalne telesne teže pred in med nosečnostjo ta tveganja močno zmanjša.

Amenoreja ni bolezen, pač pa je simptom za številne možne vzroke (hormonski, genetski, strukturni). Normalen menstruacijski ciklus uravnava zapleten sistem hormonov, ki deluje na ravni hipotalamusa, hipofize in jajčnikov. Motnje na katerikoli izmed teh ravnin lahko privedejo do motenj menstruacijskega ciklusa.

Normalen menstruacijski ciklus traja od 21 do 35 dni, začetek pa označuje prvi dan menstruacije. Kadar ženska v rodni dobi nima menstruacije, govorimo o amenoreji. Amenoreja je lahko primarna – kadar dekle ne dobi menstruacije do 15. leta starosti –  ali sekundarna – kadar ženska, ki je imela redne menstruacije, ne dobi menstruacije tri mesece ali več oz. kadar ženska, ki prej ni imela rednih menstruacij, menstruacije ne dobi šest mesecev ali več. Amenoreja je fiziološko (normalno) stanje v nosečnosti, v času dojenja, v menopavzi. Amenoreja se pojavlja pri približno 1 na 25 žensk.

• Turnerjev sindrom (monosomija 45 X0) je genetska bolezen, za katero je značilna delna ali popolna odsotnost kromosoma X. Pri popolni odsotnosti kromosoma X je zaradi nezadostnega razvoja jajčnikov za dekleta s Turnerjevim sindromom značilna prezgodnja odpoved delovanja jajčnikov, ki se zgodi še pred puberteto. Te deklice nikoli ne dobijo prve menstruacije. Če postavimo diagnozo Turnerjevega sindroma, običajno začnemo zdravljenje z estrogenom ali uvedemo hormonsko nadomestno zdravljenje, saj na ta način zaščitimo srčno-žilni sistem in kostnino pred osteoporozo. Poleg tega s to terapijo dosežemo razvoj sekundarnih spolnih znakov.

Če gre za delno odsotnost kromosoma X, v 8–40 odstotkih primerov pride do spontane menstruacije, ki pa sčasoma postane neredna. Kadar ugotovimo delno odsotnost kromosoma X, vemo, da obstaja povečano tveganje za prezgodnjo odpoved delovanja jajčnikov. V takih primerih dekletom ponudimo shranjevanje jajčnih celic.

• Razvojne nepravilnosti rodil (npr. Mayer-Rokitansky-Küster-Hauserjev sindrom) so drugi najpogostejši vzrok primarne amenoreje. Pri tem sindromu se ne razvijeta maternica in zgornji del nožnice. Jajčniki delujejo normalno, zato so sekundarni spolni znaki razviti. Normalno je tudi zunanje spolovilo. Diagnozo postavimo z ultrazvočno preiskavo, pri kateri ugotovimo odsotnost maternice.
• Konstitucijsko zapoznela puberteta je diagnoza izključevanja, ki jo postavimo šele takrat, ko smo izključili druge možne vzroke amenoreje. To ni bolezensko stanje, ampak sta le poznejši razvoj sekundarnih spolnih znakov in poznejša menarha. Vzrok je najverjetneje genetski, saj se pogosteje pojavlja v določenih družinah.
• Redki genetski vzroki (neodzivnost na androgene, gonadna disgeneza …).
• Bolezni hipotalamusa, hipofize.

Deklice s primarno amenorejo obravnavamo v Ambulanti za otroško ginekologijo (link na Leonišče), kamor jih napoti pediater. V ambulanti vzamemo anamnezo, običajno ob prisotnosti enega od staršev, ter se glede na anamnezo, klinično sliko ter simptome in znake odločimo za nadaljnje preiskave (genetski pregled, UZ-preiskava, MRI glave…).

• Sindrom policističnih jajčnikov (PCOS; link na PCOS) je najpogostejša endokrinološka motnja, za katero so značilni neredni menstruacijski ciklusi, policistični videz jajčnikov na ultrazvoku in klinični ali laboratorijski znaki s povišano ravnjo androgenov.
• Motnje hranjenja, stres, čezmerna telesna vadba povzročajo t. i. funkcionalno hipotalamično amenorejo (FHA). Energijsko neravnovesje in izguba telesne teže motita menstruacijski ciklus, kar se kaže z različnimi hormonskimi mehanizmi. Najpogosteje je to zmanjšanje ali prenehanje izločanja gonadoliberina (GnRH) iz hipotalamusa, zaradi česar je motena regulacija hormonov, ki vplivajo na fiziologijo menstruacijskega ciklusa. Diagnozo FHA postavimo z izključitvijo drugih bolezenskih stanj, ki povzročajo izostanek menstruacije.
• Hiperprolaktinemija je stanje povišanih vrednosti prolaktina v krvi. Prolaktin se izloča iz hipofize in ob povišanih vrednostih privede do izostanka menstruacije. Vzroki za hiperprolaktinemijo so različni (adenom hipofize, ekspanzivni procesi v možganih, zdravila).
• Bolezni ščitnice (hipotiroza, hipertiroza).
• Prezgodnja odpoved delovanja jajčnikov: kadar jajčniki nehajo delovati pred 40. letom starosti. Poleg izostanka menstruacije se lahko pojavijo menopavzni simptomi (nočno potenje, vročinski oblivi, spremembe razpoloženja, suha nožnica).
• Kronične bolezni: ledvična odpoved in kronična vnetna črevesna bolezen lahko povzročata motnje menstruacijskega ciklusa.
• Zdravila (kontracepcija, antidepresivi, zdravila za povišan krvni tlak) lahko vplivajo na menstruacijski ciklus.

Zdravljenje je vzročno – usmerjeno je v odpravo vzroka za amenorejo, če je to mogoče.

Pri primarni amenoreji je cilj, da se pubertetni razvoj deklice nadaljuje, zato ginekolog lahko predpiše estrogen ali hormonsko nadomestno terapijo. Pediater endokrinolog se lahko odloči za zdravljenje z rastnim hormonom.

Pri sekundarni amenoreji je izbira zdravljenja odvisna od želje po zanositvi. Pri FHA svetujemo zadosten kalorijski vnos, zmanjšanje intenzivnosti telesne vadbe, zmanjšanje stresa. Običajno je potreben multidisciplinarni pristop ginekologa, psihologa/psihiatra, trenerja. Z ureditvijo kalorijskega vnosa in zmanjšanjem treningov v večini primerov dosežemo ureditev menstruacijskega ciklusa. Če kljub spremembi življenjskega sloga ne dosežemo ureditve ciklusa, z namenom preprečevanja osteoporoze in srčno-žilnih bolezni uvedemo hormonsko nadomestno terapijo.

Hiperprolaktinemijo navadno zdravimo z zdravili, agonisti dopamina, tumorske lezije pa po presoji nevrokirurga tudi operativno. Pri amenoreji zaradi prezgodnje odpovedi delovanja jajčnikov uvedemo hormonsko nadomestno terapijo, pri PCOS pa odvisno od želje po zanositvi. Če želi ženska zanositi, ob primerni kakovosti partnerjevega semena uporabljamo zdravila za spodbujanje ovulacije. Če ne želi zanositi, pa uvedemo zdravila, s katerimi dosežemo redne menstruacijske cikluse.

• Menstruacija mi zamuja 10 dni. Ali se moram naročiti h ginekologu?

Ne. Najprej opravite test nosečnosti. Če je rezultat pozitiven, ste odkrili vzrok izostanka menstruacije. Če je negativen, lahko počakate še približno en mesec, nato pa povprašajte svojega izbranega ginekologa za nadaljnja navodila.

• Ali lahko zanosim, tudi če nimam menstruacije?

Da, tudi če nimate menstruacije, lahko zanosite. Če ne želite zanositi, svetujemo ustrezno zaščito.

• Kako amenoreja vpliva na mineralno kostno gostoto oz. osteoporozo

Pri menstruacijskem ciklusu nastaja hormon estrogen, ki je pomemben za vzdrževanje mineralne kostne gostote. Če je amenoreja posledica nizkih vrednosti estrogena, je torej povečano tveganje za nastanek osteoporoze. Dokazano je, da imajo dekleta z amenorejo, ki je posledica motenj hranjenja (nezadostnega kalorijskega vnosa), povečano tveganje za nizko mineralno kostno gostoto in razvoj osteoporoze pozneje v življenju. Zato je pomembno, da uvedemo hormonsko nadomestno zdravljenje, s katerim povečamo raven estrogena in preprečimo nadaljnjo razgradnjo kostnine.

Menopavza je trajno prenehanje menstruacije, določeno za nazaj, potem ko ženska 12 mesecev ni imela menstruacije. Naravna menopavza nastopi zaradi staranja ženskih spolnih žlez – jajčnikov, kar je naravni proces brez kakršnegakoli drugega očitnega patološkega razloga. Menopavza lahko nastopi tudi zaradi zdravljenja (iatrogena menopavza), ko je delovanje jajčnikov okrnjeno zaradi postopkov zdravljenja, npr. zaradi kirurške odstranitve jajčnikov, obsevanja jajčnikov ali kemoterapije.

Menopavza se običajno začne po 45. letu starosti: v starosti 51,4 leta je polovica žensk že v menopavzi. Če se menopavza pojavi med 40. in 45. letom starosti, je to zgodnja menopavza, če pa pred 40. letom starosti, je to prezgodnja menopavza, ki zahteva posebno zdravstveno obravnavo.

Menopavzni prehod je obdobje nekaj let pred menopavzo, ko se začnejo kazati prvi simptomi popuščanja jajčnikov (npr. neredne menstruacije), konča pa se z menopavzo. Za menopavzo nastopi t. i. pomenopavza, ki traja do konca življenja. Klimakterij je širši izraz za večji del tega obdobja, saj zajema sindrom endokrinih, telesnih in duševnih sprememb ob koncu reproduktivnega obdobja ženske v obdobju nekaj let pred menopavzo in do deset let po menopavzi.

Prvi znak obdobja ob menopavzi so običajno motnje v menstruacijskem ciklusu. Razmik med menstruacijami se pogosto najprej skrajša, nato pa podaljša. Krvavitve so lahko zaradi nepravilnega delovanja jajčnikov močnejše, daljše ali pa šibkejše. Pojavijo se še drugi simptomi, najprej simptomi, ki so posledica krajšega pomanjkanja spolnih hormonov, nato pa z leti simptomi zaradi srednjega dolgega oz. daljšega pomanjkanja spolnih hormonov.

Poleg motenj menstruacijskega ciklusa se lahko pojavijo vročinski oblivi (valunge) čez dan, nočno potenje, razbijanje srca, srčne aritmije, glavobol, motnje razpoloženja, otožnost, potrtost, utrujenost, razdražljivost, nespečnost, tiščanje v želodcu, napihnjenost…

Po nekaj letih pomanjkanja hormonov se lahko pojavijo spremembe v rodilih, kot so suha nožnica, pekoča srbečica v nožnici, vnetja nožnice. Ob spolnih odnosih se lahko pojavijo zmanjšana vlažnost nožnice, nelagodje in bolečina. Pomanjkanje spolnih hormonov se na sečilih lahko kaže kot tiščanje na vodo, boleče ali pogosto mokrenje, odvajanje vode ponoči, uhajanje vode in ponavljajoče se okužbe sečil. Lahko se pojavita zmanjšana spolna želja ter prerazporeditev maščevja s kopičenjem maščevja okoli trebuha in porastom telesne teže. Spremembe so vidne tudi na koži, ki se stanjša, gube so bolj izrazite. V tem času se lahko že pospeši ateroskleroza, zaradi katere se pojavi več srčnih ali možganskih kapi, pojavlja se lahko visok krvni tlak.

V pomenopavzi se lahko zmanjša kostna masa, ki se kaže z osteoporozo in različnimi zlomi kosti ob majhnih obremenitvah, npr. zlom zapestja, stopalnic, gležnja, kompresijski zlom vretenca, zlom kolka. Pojavljajo se bolečine v sklepih, okorelost sklepov. V tem času napredujejo ateroskleroza in srčno-žilna obolenja. Pojavijo se lahko izguba spomina, demenca, Parkinsonova bolezen ter motnje vida zaradi degeneracije rumene pege.

V tem obdobju je pomemben zdrav življenjski slog, svetujemo opustitev kajenja in uravnoteženo prehrano ter zmanjšano uživanje alkohola. Telesna dejavnost naj bo redna, vsaj 150 minut zmerne telesne dejavnosti na teden (npr. nordijska hoja, ples…), ki jim dodamo še najmanj dvakrat na teden vadbo za moč (npr. z utežmi). Ženska naj se oblači v plasteh. Izjemno pomembna je higiena spanja, spanca naj bo vsaj 7–8 ur na noč. Pomembna je tudi sprostitev, npr. z jogo, meditacijo in drugimi sprostitvenimi tehnikami.

V tem obdobju je za kosti in druge presnovne procese pomembno, da ima ženska v telesu optimalne ravni vitamina D. V zimskem času ali ob pomanjkanju vitamina D svetujemo dodajanje tega vitamina. Magnezij zvečer pred spanjem umiri živčni sistem, omega-3 maščobne kisline pa delujejo ugodno na srčno-žilni sistem. Pripravki iz soje in drugih rastlinskih učinkovin, ki se prodajajo za blažitev menopavznih težav, pa po raziskavah niso nič učinkovitejši kot placebo. Tako njihov učinek zaradi pričakovanja ugodnega učinka traja nekaj mesecev, potem pa mine.

Hormonsko zdravljenje v menopavzi običajno predpiše ginekolog po posvetu z žensko glede na njene težave in na to, ali so simptomi zmerno oz. huje izraženi. Hormonska zdravila za menopavzo so varna in učinkovita, zato so zdravstvena tveganja relativno majhna ob upoštevanju morebitnih zdravstvenih omejitev pacientke. Večinoma so narejena iz telesu identičnih hormonov, uporabljajo pa se v obliki kožnih pršil, obližev, tablet ali kapsul.

Hormonsko zdravljenje v menopavzi se odsvetuje ženskam z rakom dojke ali maternične sluznice, z nepojasnjeno krvavitvijo iz nožnice, predhodnimi krvnimi strdki v venah (tromboza), npr. v nogah (globoka venska tromboza) ali pljučih (pljučna embolija), motnjami strjevanja krvi, po srčnem infarktu, možganski kapi ali ob angini pektoris, z obolenji jeter, porfirijo ter preobčutljivostjo na sestavino zdravil.

V teh primerih lahko predpišemo druga zdravila, s katerimi zdravimo posamezne simptome. Proti vročinskim oblivom učinkovito delujejo zdravila, ki uravnavajo možganski center za nadzor temperature, pa tudi .  zaviralci ponovnega prevzema serotonina, t. i. antidepresivi, ki delujejo tudi na nespečnosti in motnje razpoloženja. Pri simptomih razbijanja srca in aritmiji so učinkoviti antiaritmiki. Ob težavah z uhajanjem vode lahko predpišemo določena zdravila, prav tako pri osteoporozi.

V zadnjih letih smo priča odlašanju z materinstvom, ki se zamakne v poznejše življenjsko obdobje. Povprečna starost prvorodnice se v razvitem svetu in v Sloveniji povečuje. Od leta 2001 se je starost matere ob prvem porodu v Sloveniji dvignila za pet let (s 26 na 31 let). Poleg tega ugotavljamo porast čezmerne telesne teže in debelosti pri ženskah v reproduktivnem obdobju. Z višanjem starosti in telesne teže neplodnih žensk se povečuje tudi tveganje za razvoj nekaterih kroničnih bolezni. Po grobih podatkih ima že 20 odstotkov nosečnic najmanj eno kronično obolenje, ki lahko vpliva na potek nosečnosti, poroda in poporodnega obdobja.

Z napredkom medicine so postale marsikatere kronične bolezni obvladljive ali celo ozdravljive. Po drugi strani pa z naprednejšimi postopki zdravljenja neplodnosti in vodenja nosečnosti omogočamo zanositev in porod tudi ženskam s kroničnimi obolenji, ki so v preteklosti predstavljala omejitve pri zanositvi. Obravnava neplodne ženske s kroničnim obolenjem terja bolj poglobljeno diagnostiko in ureditev osnovne bolezni ter previdnost pri zdravljenju neplodnosti, vodenju nosečnosti in poporodnega obdobja. Zdravljenje zahteva interdisciplinarno obravnavo bolnic pred zanositvijo, med nosečnostjo in po njej.

Celostno obravnavo in vodenje neplodnih bolnic s pridruženimi boleznimi opravljamo v Centru za ginekološko endokrinologijo. To nam omogoča kakovosten in varen pristop z daljšim časovnim intervalom, namenjenim za pregled bolnice, oceno zdravstvenega stanja, pregled dokumentacije in posvetovanje s specialisti različnih strok. Povezani smo z različnimi specialisti, ki zdravijo najpogostejša kronična obolenja v reproduktivnem obdobju.